Izpoved Fanni Bolton - literarne asistentke EGW

    Rojena 1. avgusta 1859 v Illinoisu, zakljucila univerzo 18. junija 1883 v Evanstonu; Illinois. Po šolanju dobila zaposlitev kot dopisnik za Chicago Daily Inter-Ocean.

    K Adventistom je bila spreobrnjena leta 1885. Fanni in Ellen White sta se prvic srecali 1887 leta na zborovanju v Springfieldu - Illinois, ko je želela o njej napisati clanek. Ellen je bila z vsebino clanka zadovoljna in je Fanni ponudila službo. Marian Davis je že delala za Ellen vse od leta 1879 in prevzela mesto urednika leta 1881, po tem, ko je umrl mož EGW. A zaradi vse vecjega povpraševanja po clankih za revije in novih knjigah se je Marian upogibala pod bremenom. Ellen je potrebovala dodtano pomoc in Fanni je bila kandidat.

    Willi White, sin Ellen White se spominja nekaj let kasneje, da je bila Fanni priporocena EGW kot "mlado dekle redkih talentov, dobre izobrazbe in odkritosrcen kristjan". Pogodba o zaposlitvi je bila v korist obeh in "Fanni se je izkazala za cudovito in kratkocasno in ceprav vcasih prenapeto, jo je vsa družina imela rado." (4)

    Ko je Ellen zapušcala zborovanje je narocila, da se bo Fanni peljala z njimi in da se z družbo in Fanni dobijo na postaji. "Ker pa se Ellen ni prikazala jo je gospod Starr pricel iskati. Koncno jo je našel v restavraciji, zelo zadovoljno nad obrokom velikih belih ostrig, skupaj s kisom, poprom in soljo", je zapisala Fanni. In na isti poti je Willi v prinesel "tanek kos mesnega zrezka" za Saro McEnterfer, eno od delavk EGW. Ta dogodka sta bila zelo šokantna za Fani, saj je do sedaj živela po navodilih pricevanj in iz prehrane izlocila meso, maslo, ribe, perutnino in en reden obrok - tako, da je konzumirala le dva obroka na dan - saj je zaupno verjela "Pricevanjem" (gre za serijo knjig Pricevanja - Testimonies, katerih avtorica je EGW), verujoc, da "noben mesojedec ne bo prenesen." " (5)

    Ko je družba prišla v Kalifornijo je Fanni dobila posebna navodila glede njenega dela. Receno ji je bilo, da bo delala pod nadzorom Marian in pripravljala pisma oziroma pricevanja, kot so jih obicajno imenovali in da bo sodelovala prav tako v editiranju clankov za publikacije. ... (6)

    Po besedah Willi Whita in Dores E. Robinsona je Fanni rada editirala clanke, toda prepisevanje pisem ji je bilo "ogabno in odbijajoce. Slišati jo je bilo kako je rekla, da si želi, da takih besed kot je NE ne bi bilo." (7)

    Zdi se, da je bilo prvo leto Ellen zelo zadovoljna z njo, saj je 13. februarja 1888 napisala: "Fannie Bolton je zame zaklad. Vsi smo v harmoniji, vsi delamo združeno in v ljubezni." (8)

    Kaj pa Fanni? Že v zgodnjih dneh službovanja pri Ellen je nekoc pokazala material na katerem je delala Mariani in jo povprašala za mnenje. Mariana jo je vprašala, ali je preverila kronološke podatke z drugimi standardnimi verskimi pisci kot je recimo Ederscheim? Fannie je bila zacudena in se Mariani zoperstavila, ceš, ali ni Gospod pravi zgodovinar? Marian je odvrnila da Ellen to pac ni. V pripovedovanju zgodbe za casopis The Gathering Call, Edward S. Ballenger nadalje piše, da je bila Fanni šokirana in presenecena, saj je našla clanek v knjigi, ki je bil popolnoma enak temu, ki ji ga je dala EGW za obdelavo, ceprav ni bilo sledu o navedbi citiranega odstavka. Ko je stran obrnila, je videla, da je cela stran skoraj enako zapisana v clanku. Clanek je bil spremenjen le toliko, da ni bil tocno citiran. Ballanger nadalje pravi, da je Mariana poizkušala pomiriti Fanni z besedami "Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje" (Psalm 24:1), vendar Fanni ni bila zadovoljna. (9)

    V dneh, ki so sledili, je Fanni odkrila, da je veliko del raznih piscev neakreditiranih s strani EGW. Prav tako akreditacija ni bila dana Fanni niti Mariani, temvec so njuna dela vedno izhajala pod imenom EGW, velikokrat predstavljena kot navdihnjena od Boga. Fanni je bila diziluzionirana in je zadevo privedla k Ellen. Rekla ji je, da se mora držati "principov ustaljenega reda in literarne poštenosti..." (10) Kaj je takrat Ellen rekla na to, se žal ne ve.

    Vendar pa je ocitno Fanni ta problem precej moril in je nadaljevala z opominjanjem Ellen, saj je bila v jeseni 1890 leta odpušcena, leto dni kasneje - jeseni 1891 pa zopet povabljena v službo. Skupaj z Ellen sta odpotovali v Australijo, kjer se je Fanni lotila dela s svojo standardno ucinkovitostjo. V pismu iz 7. oktobra 1892 je napisala, da je tega dne prepisala 42 strani pošte, odposlala 7 clankov za Review in 6 clankov za Signs, nakar je pripravila še 4 clanke. (17) 4 maja 1893 pa je naprimer poslala 11 clankov k Ellen White - 7 ali 8 za Youth's Instructor, enega za Signs in enega za Review. (18)

    Prišel je cas pocitnic in na zborovanju z leta 1894 (5-28 januarja) so prijatelji govorili z Fanni. Rekli so ji, kako lepo mora biti delati za tako briliantnega in navdihnjenega pisca kot je bila Ellen; Fanni pa se je zdelo prav, da jim pove, kako stvari resnicno tecejo. "V Melbournu je mnogim povedala  glede težav, ki zadevajo njeno delo in nepošteno pot, po kateri so nekateri spisi bili napisani", sta se priložnostno spominjala Willi in Robinson.  (19)

    V tem casu je Merritt G. Kelloggu - pol bratu John Harvey in William K. Kellogga - povedala tudi to, da je neprestano pisala za Ellen. Naprej je tudi dejala, da je vecino tistega, kar je objavil Review and Herald pravzaprav napisala ona, "izšlo pa je pod imenom EGW, tretirano, kot da je navdihnjeno od Boga. Zelo sem zaskrbljena nad to zadevo, saj imam obcutek, da sem del nacesa zavajajocega. Ljudje so zavedeni glede inspiracije mojih del. Mislim da je hudo narobe, da se kot posebej navdihnjeno in pod imenom EGW objavi karkoli kar sem pravzaprav napisala sama. " (20)

    Ko je vse to prišlo na ušesa EGW je Ellen seveda tokoj dobila vizijo, v kateri: "se prikaže zlata kocija in srebrni konji nad menoj in Jezus v kraljevski slavi, ki je sedel v kociji. Potem so se izpod oblakov zakotalile besede iz Jezusovih ust: "Fanni Bolton je tvoj nasprotnik", je bilo receno trikrat." (22) Ellen je prav tako pisala Mariani, da je bila opozorjena, da je Fanni njen nasprotnik. (23)

    6. februarja 1894 EGW napiše pismo Fanni: "Moja sestra, ne želim, da si še kakorkoli povezana z mojim delom..." (24) Edino stvar, ki je Ellen napisala v tem pismu glede kopiranja od drugih piscev je naslednje: "Ali naj se branim pred tistimi, ki ne cenijo duhovnega karakterja dela, ki je naloženo name, to bi le izpostavilo mene in moje delo napacni interpretaciji in napacnemu razumevanju. Da bi zadevo prinesla pred druge bi bilo brez pomena." (25)

    Ker Ellen ni mogla razložiti kopiranja ne da bi se s tem izpostavila, se je raje spravila nad Fanni in zapisala: "Ti nisi zanesljiv delavec. Ne znaš se kontrolirati. Ti si izbrala spreminjajoce življenje, napolnjeno z razlicnimi interesi in zanimanji, zato nisi nikakor mogla svojega življenja, ceprav si dejala tako, posvetiti v to delo. Precudovito si zavedena v tem mišljenju... " (26)

    Isti dan je pisala sinu Williju: "Njena sla po ambiciji in sla po cašcenju in ideja o njeni lastni sposobnosti in talentu so odprli vrata Satanu, ki je vstopil ne samo da bi unicil njeno dušo, temvec tudi ogrozil delo, ki mi ga je naložil Bog... ." (27)

    Ellen ni varcevala z retoricnimi biseri in pisala tudi O. A. Olsenu; predsedniku generalne konference: "Njena goreca sla po ambiciji in cašcenju je zelo podobna tisti, ki mi je bila predstavljena v zvezi z Satanovim delom vnebesnih dvorih, ko je prinesel nenaklonjenost med angele." (28)

    Še je pisala Mariani: "Na trenutke postane kot obsedena z demoni, kot so bili ljudje v casu Kristusa. ... pod kontrolo demonov je." (29)

    "Ce bi bila resnicno spreobrnjena", je pisala skorajšnjemu predsedniku generalne konference Georgu A. Irwinu "bi imela cisto dojemanje ... in bi priznala svoje zgrešene izjave, ki so bile uporabljene s strani sovražnika, da bi spodkopal vero mnogih, ki verujejo v pricevanja Božjega Duha." (30)

    Ko je pisala Wiliju, je povezala Fanni v zgodbo o Miriam in Mojzesu, nadalje pa je še rekla: "Ponovno je prišlo opozorilo "Fanni je tvoj nasprotnik" in zavaja misli, kot je Satan to storil Evi v Raju". (31)

    Zopet je pisala Fanni, tokrat v tretji osebi in jo nekako enacila s Saulom... (32)

    Fanni je bila zlomljena. "Vidim, kako je Satan vedno našel kaj, da je trosil nemir med te, s katerimi sem delala. Moj jaz ni nikoli popolnoma umrl in tako so ostala odprta vrata za sovražnika. Na delo, ki sem ga opravljala sem gledala z literarnega stališca in sem pozabila na njegovov posvecenost in svetost. ... Moje zaupanje v pricevanja je sedaj mocnejše kot kdajkoli prej ... " (33)

    Takoj naslednji dan (10. februarja leta 1894) je Ellen že odpisala, oprostila in znova zaposlila Fanni.

    Kako je to delovalo na ostalo literarno osebje se ne ve, vendar pa je bila Fanni zelo marljiva in je Ellen prišla prav. Willijevo pismo Edsonu, njegovemu bratu, z dne 25. oktobra 1895: "Fanni ima neverjeten talent in se mamine zadeve vrši zelo inteligentno in neutrudno. Pri tem naredi vec kot dva krat vec v istem casu kot katerikoli urednik, ki ga je mati kdajkoli zaposlila." (35)

    Od 17. oktobra do 11. novembra leta 1895 je Fanni doživela svoj Waterloo na zborovanju. Zopet je zaupala svoje skrivnosti. Ellen je napisala, da je stala "in kot ovca blebetala". (44) Kallog je pisal Ballengerju o Fannijinem porocilu; namrec to, da sta Fanni in Marian morali precesati material kopiran s strani drugih avtorjev in "premešati stavke in spremeniti odstavke, da bi prikrili piratstvo." Ellen jo je seveda takoj odpustila in ji za namecek primazala klofuto. (45)

    12. novembra in 29. novembra 1895 je Ellen pisala Mariani, da je za vedno koncala z Fanni in da ji nikoli vec ne bo dala možnosti, da jo izda. (46)

    Zanimivo je dejstvo, kako dobro je bila Fanni ocenjena v letih, ko je delala za EGW, kasneje, ko ji je dala odpoved pa zelo degradirana. Tako je iz "podobe Kristusove", "briliantne", "zabavne", "talentirane", "izobražene", "produktivne" padla na "ubogo plitvo dušo", "utripajoc meteor", "zavajajoci delavec", "pretkan igralec", "reven, zabloden in zgrašan karakter",  Ellen je prav tako rekla, da je Fanni "provokativna", "enostranska", "inpulzna", "farsa", "neuravnovešena", "depresivna", "nihajoca", "nekontrolirana" ... (47)

    Neverjetno kot se zdi, Ellen je Fanni še cetrtic povabila k sodelovanju. Fanni se kasneje spominja, da je imela Ellen vizijo, v kateri ji je bilo receno, da mora Fanni vzeti nazaj v službo, drugace se bo Fanni polastil Satan... (48)

    Ellen je tako odplula v Ameriko 10. maja 1896 in pustila Fanni v zelo slabem zdravstvenem stanju z zlomljenim duhom. Konflikt med njima bi se lahko koncal tu, a Fanni je znova in znova govorila ljudem o tem, kaj se dogaja za kulisami. Leta 1897 je bila Ellen še vedno ostra z Fanni in ji v aprilu pisala: "Zoperstavila se bom uplivu tvojega jezika na vse možne nacine" in v julijskem pismu Tenneysovim: "Njena domišljija je zelo mocna in tako zelo zna pretiravati, da ji ni mogoce zaupati." (51)

    V letu 1901 je Fanni koncno napisala nekaj v olajšanje Ellen in njenih sledilcev: "Zahvaljujem se Bogu, da je ubranil sestro White pred mojo navidezno superiorno modrostjo in pravicnostjo in ji preprecil, da bi podala akreditacijo urednikom in autorjem; temvec je predstavila ljudem nezakonolomne Božje misli. Ce bi storila tako kot sem ji rekla sama, bi bil dar degradiran na navadno avtorstvo, njegova pomenbnost izgubljena in autoriteta spodkopana, blagoslov pa izgubljen." (53)

    Kasneje je Fannijino zdravstveno stanje precej oslabelo in veliko tednov je preživela v bolnišnici. Umrla je 28. junija 1926. Ironicno, certifikat smrti nosi njeno zaposlitev kot "pisec pisem", del njenih nalog pri delodajalki Ellen, ki ga je nad vse sovražila.

1. The Calhoun Country, Michigan, death certificate (213-3126) filed 1 July 1926 for Frances E. Bolton, 36 Manchester Street, Battle Creek, notes that the informant for the "personal and historical particulars" was Josephine Huffman, of 68 Oaklawn Street.
2. Fannie's attendance years, graduation date, and the commencement oration title were provided 12 May 1983 by Northwestern University Library archivist, Patrick M. Quinn, who noted in passing that June 1983 was the hundredth anniversary of her graduation. The registrar's office at the University of Michigan certified in a letter of 26 May 1983 that Fannie was a full-time student in the liberal arts school there at Ann Arbor for the term September 1890 to June 1891, eight years after leaving Northwestern.
3. Ellen G. White Estate, comp., The Fannie Bolton Story: A Collection of Source Documents (Washington, D.C.: General Conference of SDA, 1982), Fannie Bolton to Mrs. E.C. Slawson, 30 December 1914; p. 108. (This compilation is hereafter referred to as The Story. Mrs. White is referred to as EGW. Unless another source is stated, the quotations in this Part 1 article are from The Story. The numbers shown for letters written by EGW refer to the file numbers at the White Estate. The page numbers are those in The Story collection.)
4. William C. White and Dores E. Robinson, The Work of Mrs. E.G. White's Editors (St. Helena, CA: Elmshaven Office, 30 August 1933), p. 3. (Hereafter referred to as The Work; Mr. White hereafter referred to as White or Willie.)
5. Bolton to Slawson, 30 December 1914; pp. 108-9.
6. White and Robinson, The Work, p. 3.
7. Ibid., p. 4.
8. EGW to Stephen N. Haskell and Mr. And Mrs. William Ings, 13 February 1888 (Letter 25); p. 1.
9. Edward S. Ballenger, ed., The Gathering Call, February 1932, pp. 16-22. Quoted in The Story, pp. 113-16.
10. Fannie Bolton, "A Confession Concerning the Testimony of Jesus," ca. April 1901; p. 102.
11. White and Robinson, The Work, p. 5.
12. White to Charles H. Jones, 23 June 1889; p. 2.
13. Bolton, "A Confession," ca. April 1901; p. 102.
14. EGW to Marian Davis, 29 October 1895 (Letter 102); p. 44.
15. Bolton to EGW, 30 April 1891; pp. 2-3.
16. EGW to White, 6 February 1894 (Letter 88); pp. 28-29.
17. Bolton to EGW, May Lacey, and Emily Campbell, 7 October 1892; p. 8.
18. Bolton to EGW, 4 May 1893; p. 12.
19. White and Robinson, The Work, p. 12.
20. Merritt G. Kellogg statement [March 1908], The Story, p. 107.
21. Bolton to EGW, 5 July 1897; p. 81.
22. George B. Starr, "The Watchcare of Jesus over the Writings Connected with the Testimony of Jesus," 2 June 1915, The Story, p. 110.
23. EGW to Marian Davis, 29 October 1895 (Letter 102); p. 42.
24. EGW to Bolton, 6 February 1894 (Letter 7); pp. 20-21.
25. Ibid., p. 27.
26. Ibid., p. 21.
27. EGW to White, 6 February 1894 (Letter 88); pp. 29, 32.
28. EGW to Ole A. Olsen, 5 February 1894 (Letter 59); pp. 19-20.
29. EGW to Davis, 29 October 1895 (Letter 102); p. 44.
30. EGW to George A. Irwin, 23 April 1900 (Letter 61; revision of 61-a; pp. 92-4); p. 95.
31. EGW to White, 6 February 1894 (Letter 88); pp. 31, 29.
32. EGW to Bolton, 6 February 1894 (Letter 7); pp. 20, 27-28.
33. Bolton to EGW, 9 February 1894; pp. 32-33.
34. EGW to Bolton, 10 February 1894 (Letter 6); p. 34.
35. William C. White to J. Edson White, 25 October 1895; p. 41.
36. EGW to I.N. Williams, 12 April 1896 (Letter 104); p. 70.
37. EGW to John Harvey Kellogg, 20 December 1895 (Letter 106); p. 60.
38. EGW to Bolton, 26 November 1895 (Letter 115); pp. 52-53.
39. EGW to Mr. And Mrs. George C. Tenney, 1 July 1897 (Letter 114); pp. 79-80.
40. EGW to Willard A. Colcord, 7 January 1896 (Letter 21); p. 62.
41. EGW to Kellogg, 20 December 1895 (Letter 106); p. 60.
42. EGW to Colcord, 7 January 1896 (Letter 21); p. 62.
43. EGW to Kellogg, 20 December 1895 (Letter 106); p. 60.
44. EGW Manuscript 12-d 19[20?] March 1896; p. 64.
45. John Harvey Kellogg to Edward S. Ballenger, 9 January 1936. Quoted in The Story, p. 120.
46. EGW to Davis, 12 November 1895 (Letter 103); 29 November 1895 (Letter 22-a); p. 49 and pp. 53-54.
47. The Story, passim.
48. Bolton to EGW, 5 July 1897, quoting from EGW Manuscript 12-c (1 April 1896; 20 March dateline [see p. 65]); p. 85.
49. EGW to Irwin, 23 April 1900 (Letter 61; revision of 61-a, pp. 92-94); pp. 95-96.
50. EGW to Bolton, 11 April 1897 (Letter 25); p. 74.
51. EGW to Tenney, 5 July 1897 (Letter 115); p. 80.
52. Bolton to EGW, 9 February 1894; pp. 32-33.
53. Bolton, "A Confession," ca. April 1901; p. 106.
54. White to Stephen N. Haskell, 13 July 1900; p. 101.
55. Bolton to Slawson, 30 December 1914; pp. 108-9.
56. The hymnal Christ in Song (first published by the Review and Herald in 1908) contained three songs copyrighted by Fannie: No. 197, "Come Out in the Sunshine," words and tune; No. 209, "The Dove of Peace," tune only (words by S. H. Bolton, perhaps her father?); No. 230, "Not I, but Christ" (words adapted from Galatians 2:20).
57. Hattie L. Porter to William A. Spicer, 25 July 1933; p. 117.
58. Ibid., p. 118.
59. Advent Review and Sabbath Herald 103:41 (5 August 1926), p. 22.