Pomembnost poškodbe glave Ellen White

Poizkus razumeti Ellen G. White in njene vizije je dobil mnoge oblike.
Le malo pa jih je, ki so bolj zanimivi kot izcrpna raziskava dr. Molleurus Couperusa, upokojenega zdravnika in ustanovitvenega urednika revije Spectrum magazine.

Couperusov clanek "Pomembnost poškodbe glave Ellen White", ki "dotolce", kot se je izrazil v osnovi strinjajoc se nevrolog - je avtorjev napor, da bi razumeli, kako je Ellen White lahko odkritosrcno verjela, cutila in trdila, da jo je Bog obiskoval v vizijah, ceprav to ni bilo res.

Razlogov, zakaj lahko nekdo dvomi v trditve Ellen White, je nešteto, a ena kategorija izstopa. Razumnim cloveškim bitjem je sedaj mogoce oprostiti njihovo nevero v resnicnost trditev Ellen White, ko je vztrajala, da je videla stvari v vizijah, ali dejala "pokazano mi je bilo", ali (zelo pomembno) citirala vodnika angela ali Jezusa samega. In prav te besede so bile objavljene v zgodnjih clankih in knjigah.

Ker je Ellen White integriran del adventisticnih korenin in ker je begajoce misliti o materi kot lažniku, išcemo olajševalne okolišcine ali alternativne razlage, ki bi rešile njen odkritosrcen karakter.

Stališce mile forme postraumatskega napada, ki lahko razloži tako njene "vizije" kot tudi osebne fobije, se zdi torej atraktivno. Vecina nevrologov se strinja, da je pri poškodbi glave ki vkljucuje izstrelek, prav takšen kot je v primeru devet letne Ellen White povzrocil tri tedne dolgo komo, kateri je sledila izguba spomina, povecana verjetnost kasnejšega razvoja neke vrste bolezenskih motenj.

Medtem, ko je videti, da ima nevrološka razlaga vizij Ellen White veliki potencial rešiti njen ugled, simultano izkljucuje nadnaravne razlage.

Uradniki White Estata pa vedno znova poudarjajo zavrnitev kakršnih koli naravnih vzrokov za vizije Ellen White. Le-ti so šli celo tako dalec, da so ustanovili Zdravstveni komite Ellen G. White, ki je sestavljen iz medicinskega osebja Univerze Loma Linda, da bi razglasili kakršnokoli formo epilepsije kot popolnoma neverjeten vzrok vizuelnih izkušenj Ellen White.

Jasno je, da ostaja veliko nestrinjanje med nevrologi glede vedenja in znacilnih lastnosti, ki naj bi indicirali diagnozo epilepsije Temporalnega lobusa (iz ang.: Temporal lobe epilepsy). ...

Ellen G. White je bila nedvomno eden najbolj vplivnih individualistov v zgodovini cerkve Adventistov sedmega dne, ki je s strani mnogih sprejeta kot prerok. Namen te prezentacije pa je preuciti življenje in delo te izjemne kršcanske žene v luci sedanjega znanja.

Ellen Gould Harmon in njena sestra Elizabeth sta se rodili kot dvojcici 26. novembra 1827 v vasi Gorham; državi Main. Njena starša, kot tudi osem otrok, sta bila vdana clana Metodisticne cerkve. O Ellen in njeni družini je James White zapisal:

"Oba starša posedujeta veliko stopnjo zdravstvene zdržljivosti in otroci so ta blagoslov podedovali, tako kot aktivnost, moc karakterja in sposobnost izvrševanja, kar je še posebej razvito v materi. V Ellen je bil mentalni in fizicni razvoj nagel in krepak. Kot otrok se je rada ucila, hitro dojemala in imela izvrsten spomin. ..." (1)

Prav tako je zapisal, da je bilo "cašcenje Boga in spoštovanje starševske autoritete zgodaj in mocno vtisnjeno v otroke. Otroci so bili uceni verno, v moralnih podukih in praksi vse tiste lekcije popolnosti in marljivosti, ki so bile model za najbolj plemenite delavce." To so znacilne poteze predanih Metodisticnih družin iz 19. stoletja.

Ko se je družina Harmon spoznala z ucenjm Williama Millerja o skorajšnjem drugem Kristusovem prihodu, je sprejela sporocilo z globokim prepricanjem in koncno izšla iz Metodisticne cerkve v letu 1843. (Pravzaprav so celotno družino iskljucili iz cerkve!(

V devetem letu starosti je dobila Ellen hudo poškodbo, ki je - kot je sama rekla - vplivala na njeno celotno življenje.

"V družbi s svojo sestro dvojcico in nekega sošolca sem preckala travnik v mestu Portland; državi Main, ko nas je dekle staro okrog 13 let zasledovalo in grozilo, da nas bo napadlo ... Tekli smo proti domu, a dekle je uporno teklo za nami s kamnom v roki. Obrnila sem se, da bi videla, kako dalec je za menoj in tisti trenutek me je kamen zadel v nos. ... Zoped sem se zavedla v trgovini. Moja oblacila so bila napojena s krvjo iz nosu in velika luža krvi je bila na tleh. Prijazen tujec mi je ponudil, da bi me peljal domov v svoji kociji. Nisem vedela, kako šibka sem bila in sem zavrnila ponudbo ter mu rekla, da bi precej zamazala njegovo prtljago s svojo krvjo in da bom šla domov peš. Naredila sem nekaj korakov, nakar sem postala omoticna in omedlela. Moja sestra dvojcica in sošolec sta me prinesla domov. Moja mati pravi, da nisem zaznavala nicesar in sem le ležala v otopelem stanju kar tri tedne. ... Ko sem se prebudila iz nezavesti, se mi je zdelo, kot da bi se prebudila iz spanca. Nisem se spominjala nesrece in nisem vedela za vzrok moje bolezni. ... Bila sem šokirana ob svojem spremenjenem izgledu. Zdelo se mi je, da se je vsaka poteza na mojem obrazu spremenila. ... Kosti mojega nosu so bile zlomljene." (2)

Ellen White tudi piše, da je bil njen oce takrat v Georgi in je ni prepoznal, ko se je vrnil domov. Ellen je bila prikovana za posteljo za mnogo tednov in je "shujšala skoraj do kosti". (3) Naslednji dve leti ni mogla dihati skozi nos.

Sumarizacija esencialnih dejstev poškodbe Ellen Whit s stališca medicine:

1. V devetem letu starosti ji je kamen povzrocil poškodbo v nosnem predelu obraza.
2. Takoj je bila nezavestna.
3. Prišlo je do krvavitve iz nosu in odnešena je bila v bližnjo trgovino.
4. Po kratkem intervalu zavesti je zoped padla v komo, v kateri je ostala tri tedne.
5. Ko se je prebudila iz kome se ni spominjala dogodka.
6. Opazila je, kot tudi drugi, da je njen obraz zelo deformiran.
7. Po tem, ko se je zbudila iz kome, je ostala prikovana za posteljo za "mnogo tednov" in je "shujšala skoraj do kosti".

Obmocje glave, kamor je Ellen dobila udarec kamna, je pomembno vplival na resnost poškodbe. Kamen je zadel Ellen v trenutku, ko je obrnila glavo nazaj, da bi videla kako dalec je dekle, ki jo zasleduje. Padla je brezzavestna na tla. Girgis je opazil, da je temporalni lobus posebej obcutljiv na poškodbe zaradi svoje nizke lokacije v lobanji, ki je za ocesno orbito. Tam je lobanjska kost najtanjša in lahko pride do predrtja do možgan z razmeroma majhno silo. Landolt in de Jong sta prav tako poudarila na krhkost in ranljivost temporalnega podrocja lobanje; razlog zakaj pride do epilepsija temporalnega lobusa tako pogosto. (4)

Za možgansko poškodbo, ki povzroci tri tedne dolgo komo, ni to obicajen cas in kaže na resno možgansko prizadetost. V porocilu 105. otrok, ki so dobili poškodbo lobanje in pri katerih je sledilo obdobje nezavesti je le pri 4. otrocih ta doba trajala dlje kot 24 ur.

Seveda pa obstajajo pacienti, ki so po poškodbi glave bili v nezavesti tri tedne in kljub temu preživeli; a v teh primerih pride skoraj vedno do zapoznelih resnih posledic. Lahko minejo tedni, preden pride do izboljšanja stanja in okrevanje je pocasno; tako kot v primeru Ellen White. Vse to je povezano tudi z periodo zmedenosti in pozabljivosti, kaj se je zgodilo - periodo izgube spomina. Ta izguba spomina je lahko trajna ali pa se izboljša do razlicnih stopenj. ... Epilepticni napadi lahko sledijo kmalu po nesreci; ali pa se epilepsija ne manifestira za mnogo let, vcasih tudi 20 let kasneje. Ce se poškodba glave dogodi otroku, potem je zelo verjetno, da bo interval, ko se bo epilepsija manifestirala, daljši. ... (5)

Cyril B. Courville, takratni profesor nevroloških bolezni na Loma Linda univerzi in vodilna avtoriteta na podrocju poškodb glave je v letu 1944 napisal sledece:

"... nezavest, ki je posledica apliciranja sile v podrocje glave lahko traja razlicen cas ... Klinicna slika originalne kome kratkega obdobja, ki je sledila poškodbi glave, z lucidnim ali pol lucidnim intervalom in nato ponoven padec v komo je še vedno mnogokrat spregledana. Nujno je vedeti, da je originalen interval kome posledica pretresa. Pacient si opomore po tej izkušnji vec ali manj v celoti, saj poškodbe navadno niso resne. Ponovni padec v komo pa je posledica intrakranialnega pritiska, ki nastane zaradi akumulacije krvi - zaradi krvnega strdka, kar vodi v edem temporalnega lobusa in porast akumulacije subduralnega cerebrospinalnega fluida ali do porasta mehcanja (in nabrekanja) možgan, kar zoped vodi v arterijsko trombozo." (6)

Courville naprej pravi, da je "dolžina periode nezavesti pomemben znak resnosti pretresa." Dolocil je, da ce je koma daljša od šestih ur, kaže na verjetnost "velike poškodbe možgan in celo prisotnost lobanjskih fraktur." (7, 8)

Courville je prav tako izjavil, da je poškodba temporalnega lobusa nedvomen povod za psihomotoricno epilepsijo (tip epilepsije temporalnega lobusa). (9) V seriji 54. klinicnih primerih psihomotoricne epilepsije je za vzrok postavil poškodbo v 37 % primerih. (10) Po okrevanju od dolge periode nezavesti pride obicajno le do pocasnega napredovanja izpod izgube spomina in le tretjina pacientov popolnoma okreva. (11, 12)

Jannett v letu 1975 zapiše, da "izguba zavesti ali celo majhna izguba spomina po nesreci vedno vkljucuje možgansko poškodbo. ... A resnost možganske poškodbe ... se najbolje sodi po obdobju post-travmatske izgube spomina." V seriji 800 primerov poškodb glave, ki jih je preuceval Jannett, je nekih 40 % teh, ki so doživeli post-travmatsko izgubo spomina za 24 ur ali vec - razvilo zapoznelo epilepsijo. (13) Ce je Jannett prišel do zakljucka, da je 40 % možnosti, da pacient razvije epilepsijo zaradi poškodbe glave - ki vkljucuje 24 ur ali vec dolgo komo, koliko vecja bo torej verjetnost, da epilepsijo razvije Ellen White - ki je bila v nezavesti tri tedne in izgubila spomin za celoten dogodek.

Na bazi rezultatov poškodb glave v vojski je Caveness sumariziral svoje zakljucke:

"Post - travmatski sindrom, najpogostejši rezultat kateri se razvije iz kraniocerebralne traume, je splošno karakteriziran z naslednjim pritoževanjem: glavoboli, omotica in vrtoglavost, živcnost, razdražljivost, poslabšanim spominom, nezmožnostjo koncentracije, prekomerno utrujenostjo, težavami s spanjem ... Ostali atributi vkljucujejo obcutek nezdravja in zmanjšanje sposobnosti za preživljanje." (14)

Poslabšan spomin, živcnost, nezmožnost koncentracije in prekomerna utrujenost so vse simptomi, katere je imela Ellen White še leta po poškodbi glave. V vseh bolezenskih napadih pri odraslih, ki vkljucujejo "automatsko vedenje, osebnostni in miselni nered in vizualne motnje", je verjetno razlog v temporalnem lobusu v vec kot 50 % primerih. (16)

Jannett v neki študiji, ki je vkljucevala 481 primerov tako imenovane zapoznele epilepsije po poškodbi glave zakljuci, da se je epilepsija temporalnega lobusa razvila v 90. primerih. 53 % pacientov je imelo od enega do šest napadov letno, a 18 % je dobilo vec kot enega na mesec. (17)

V 19. stoletju je prišlo do locevanja med razlicnimi vrstami epilepsije in ne le na grand mal in petit mal tipa. Hughlings Jackson, živec v Angliji, je leta 1888 porocal o nekih 50. primerih epilepsij, ki so vsebovale "sanjsko stanje" ali "intelektualno auro", in so se pojavili pred napadom, ali pa so se pojavili brez popolnega napada. (18)

V nadaljnem delu 19. stoletja je prišlo do resnega a pocasnega napredovanja v znanju o možganskih poškodbah. V obeh svetovnih vojnah je bilo veliko število poškodb glave in možgan. Poškodovane je moc slediti skozi leta in tako precej napredovati v znanju o poznih ali zapoznelih posledicah teh poškodb. V primerih, ko je izstrelek prizadel glavo (v svetovnima vojnama in korejski vojni) je vec kot tretjina žrtev razvila epilepsijo. Danes množico poškodb glav, iz katerih se lahko razvijejo epilepticni napadi, povzrocijo industrijske in prometne nesrece.

Znaten napredek tehnike ... elektroencefalograf; za elektricno aktivnost možganov in izpopolnjena RTG vizualizacija možgan in lobanje (vkljucno z CT za razlicne anatomske strukture, PET tomografija, ki pokaže funkcionalne spremenbe v tocno dolocenih predelih in MRI, magnetno resonancni prikazovalnik), so osnova za študij in detekcijo abnormalnih funkcij in možganskih defektov ...

Obstaja vec vrst in vec vzrokov za nastanek epilepsije, vkljucno z podedovano predispozicijo, poškodbo pri rojstvu, po-rojstveno poškodbo glave, meningitisom in ostalimi infekcijami, tumor, zastrupitev ... A najbolj pogosta oblika epilepsije je epilepsija temporalnega lobusa in najbolj pogost povod za to je poškodba glave.

Post travmatski simptomi Ellen White po nesreci

Ko se je Ellen prebudila iz nezavesti, je ostala prikovana na posteljo za nekaj tednov. Izgubila je precej teže - verjetno predvsem zato, ker jo je bilo težko hraniti v dolgem stanju kome; takrat intravenozno umetno hranjenje še ni bilo poznano. S pomocjo refleksnega odziva pa je bilo možno, da je pogoltnila nekaj tekocine.

Zelo pocasi je napredovala in videti je bilo, da je "njeno zdravje uniceno". Kasneje je Ellen poizkusila hoditi v šolo, toda: "Bilo je skoraj nemogoce, da bi se ucila in obdržala v spominu to kar sem se naucila." Ko se je udeležila pouka se je njena roka tako tresla, da ni mogla napredovati v pisavi; in ko se je ucila so "crke v knjigi kar stekle skupaj in velike kaplje potu so stale na mojih obrveh, nakar sem postala omoticna in sem omedlela." Njen ucitelj ji je svetoval, da opusti šolo, vsaj dokler se njeno stanje ne izboljša - kar je tudi storila. Tri leta kasneje, ko je bila stara 12 let, je ponovno poizkusila hoditi v šolo; a njeno zdravje je bilo tudi to pot prešibko in prisiljena je bila za vedno zapustiti šolo. To je Ellen zelo potrlo. Pisala je:

"Ko sem premišljevala o svojih razocaranih upih in misli o tem, da bom invalid vse življenje se nisem mogla sprijazniti s svojo usodo in sem godrnjala proti Božji previdnosti, ki me je zadela." (19)

"Zdelo se mi je, da sem odrezana od vsake možnosti za zemeljsko sreco, da sem obsojena na konstantno razocaranje in poniževanje." (20)

Ellen je torej podala naslednje simptome: glavobol, omotica, depresija, pocasnost v razmišljanju, nezmožnost koncentracije in pomnenja; to vse so tudi simptomi, ki jih navajajo pacienti kateri okrevajo po resni možganski poškodbi. Ounsted je v svoji študiji o epilepsiji temporalnega lobusa pri otrocih zakljucil, da so "socialni in ucni problemi pri epileptikih temporalnega lobusa široko razširjeni, ceprav je prisotna normalna inteligenca." (21)

James White - mož Ellen White - je izjavil, da je bilo v casu Ellenine prve vizije "njeno nevrološko stanje takšno, da ni mogla pisati in je bila odvisna od nekoga, ki je sedel poleg nje pri mizi in ji celo pomagal naliti tekocino v krožnik." (22)

Skoraj 50 let kasneje je Ellen v reviji Review and Herald (25. novembra 1884) zapisala o posledicah njene nesrece:

"Obiskala sem ... mesto kjer se mi je dogodila nesreca in naredila iz mene invalida za celo življenje. Ta nesreca, ki je bila nekaj casa zelo grenka in težko nosljiva, je bila v bistvu blagoslov v preobleki. Kruti udarec, ki je unicil zemeljsko veselje, je imel pomen obrniti moje oci k nebesom."

V letu 1841 je Ellen obiskovala serijo predavanj s strani Villiama Millerja, a se je zaradi pomanjkanja posvecevanja pocutila nepripravljeno, da bi jo Bog sprejel. Ellen pravi, da je "prešla v melanholicno stanje, ki se je stopnjevalo v obup." (23) V tem stanju je ostala tri tedne in v popolnem brezupju jecala:

"Mislila sem, da bo usoda obsojenega grešnika moja. ... Mnogokrat se je povzdignila misel na to, da bi bilo bolje, ce se nikoli ne bi rodila. Popolna tema se je spustila na mene in nisem videla izhoda izpod senc. ... Od takrat naprej sem mislila, da je mnogo prebivalcev norišnice odvedenih tja zaradi izkušenj podobnih moji." (24)

V tem casu in tem stanju uma je imela Ellen pomembne sanje, ki so bile verjetno prve v vrsti mnogih prividov. V teh sanjah je videla tempelj, ki ga je podpiral ogromen steber na katerega je bilo privezano krvavece jagnje. Strah je preplavil Ellen, ko se je pribljižala jagnju in preplavil jo je obcutek sramote, ko je videla, da mora pripoznati grehe pred tistimi, ki so to že storili in so bili videti srecni ... Nato se je oglasila trobenta, zgradba se je stresla in sveti so vzklikali v triumfu. Tempelj je zažarel v izredno mocni svetlobi, kateri je sledila strašna tema, v kateri se je Ellen znašla. Zapisala je: "Groza v mojih mislih je bila neopisljiva. Zbudila sem se in porabila kar nekaj casa, da sem se prepricala, da se to ni zgodilo v realnosti. Zagotovo, sem menila, moje prekletstvo je dokoncno." (25)

Ne dolgo za tem je imela še ene sanje, v katerih je rekla, da je sedela v globokem obupu, ko jo je "oseba cudovite oblike in obraza" vprašala, ce želi videti Jezusa in ce da, potem naj mu sledi. Vodena je bila do stopnišca in receno ji je bilo, naj gleda navzgor; saj ce bo gledala navzdol, bo postala omoticna in bo padla. Videla je, da so nekateri padli s poti. Nato je videla Jezusa in "se poizkušala zavarovati od njegovega prebadajocega strmenja." A Jezus je položil svojo roko na njeno glavo in rekel: "Ne boj se." Ellen je cutila, kot da leži pod njegovimi nogami in videla je prizor slave in lepote, medtem ko se ji je Jezus smehljal. Vodic jo je nato odpeljal nazaj do stopnic in ji izrocil zeleno vrvico s pomocjo katere bo prišla v kontakt z Jezusom, ko bo to želela. (26)

Nekatere znacilnosti te vizije sugerirajo na to, da bi lahko šlo za bolezenski napad temporalnega lobusa. Najprej se moramo spomniti okolišcin. Ellen je bila melanholicna. Cutila je, da ni pripravljena, da jo Kristus sprejme. Bila je v globokem obupu. Njene sanje so bile zelo verjetno pogojene z njenim emocionalnim stanjem in specificnim problemom, ki jo je zadeval. Cutila je strah, ko se je pribljižala jagnju. Kasneje je videla izredno mocno svetlobo kateri je sledila strašna tema, v kateri je bila sama. Vse to (strah, mocna svetloba in tema) so pogosta doživetja v bolezenskih napadih temporalnega lobusa; in le-ti so bili v vizijah Ellen White velikokrat prisotni. (27)

V njenenih drugih zabeleženih sanjah (1842) ji je bilo receno, da svoje oci fiksira navzgor. Jezus jo je pogledal z prebadajocim pogledom, a ji je kasneje rekel "Ne boj se." Strah je bil ocitno tudi tu prisoten in prav tako njene oci - oprte navzgor; oboje tipicni faktor pri epilepticnem napadu temporalnega lobusa. (28)

Ocitne podobnosti se nahajajo med temi sanjami in precej daljšo vizijo, ki jo je imela decembra leta 1844. Kmalu po drugih sanjah (omenjenih v prejšnjem odstavku) je Ellen med sodelovanjem v molitvenem zboru dobila novo vizijo:

"Ko sem molila ... se je vse odmaknilo stran od mene, razen Jezus in slava in nisem se zavedala nicesar, kar se je dogajalo okrog mene. V tem stanju sem ostala dolgo casa in ko sem se zoped zavedala svoje okolice, je bilo vse videti novo in slavno, kot da bi slavilo in castilo Boga."

Na racun Zgodnjih spisov (Early Writings) je dodala: "Val za valom slave me je preplavljal, vse dokler moje telo ni postalo otopelo." (29)

Bilo je v decembru leta 1844, ko je Ellen dobila vizijo med klececo molitvijo; skupaj z štirimi drugimi ženamu v hiši prijatelja. V tej viziji je videla množico ljudi stopati po poti; nekateri pa so padli s poti v zloben svet spodaj. Nato je sledila izjava, ki je sprožila precejšnje nestrinjanje v cerkvi:

"Za njih je bilo prav tako nemogoce, da bi se vrnili na pot in odšli v mesto, kot tudi za vse zlobne, katere je Bog zavrnil. Padali so s poti drug za drugim po celi poti, vse dokler nismo zaslišali glas Boga kot glas mnogih voda, kar nam je dalo dan in uro Jezusovega prihoda."

Skupaj z ostalo drušcino, ki je kasneje formirala cerkev Adventistov sedmega dne, je verjela kar nekaj let po 22. oktobru 1844, da je poizkusna doba koncana. (30) (glej tudi kronologijo zaprtih vrat(

Teden dni kasneje je imela Ellen vizijo o tem, kako bo morala prenašati sojenja in nasprotovanja v zvezi s svojim delom in vizijami. Zatem je zoped vstopila v periodo obupa, saj ni želela sodelovati v taki službi Gospodu; "hrepenela je po smrti."

Med molitvenim casom v domu svojega oceta je naenkrat zacutila, kot da bi jo v srce zadela ognjena krogla. Padla je na tla in slišala sveto bitje reci: "Povej drugim, kar sem ti razodel." (31) Po tem dogodku je bila Ellen pokorna vizijam in postala zelo aktivna v govorih majhnim skupinam, ki so verjele v drugo adventno sporocilo Kristusovega skorajšnjega prihoda. 30. avgusta 1846 se je porocila z James Whitom ... Pisanje, objavljanje in potovanje so postali nacin življenja za družino White.

Ellen je še naprej dobivala tako imenovane "odprte vizije" ... med leti 1844 do 1884; za tem je imela le še preroške sanje ali nocne vizije, vse do njene smrti 3. marca 1915. Nemogoce je, da bi sešteli vse njene izkušnje z vizijami. James White je trdil, da je pred letom 1868 imela med 100 in 200 vizijami. (32) Med leti 1868 in 1884 je zabeleženih nekih 80 dodatnih vizij in skoraj 60 preroških sanj po letu 1884, ki so dodana Indeksu del Ellen White, poleg 48 - tih, ki ne nosijo datuma. Artur White je izjavil, "da kompleten seznam vseh vizij, ki so sledili tedne in mesece po prvi taki izkušnji, ne obstaja. Dokumenti pa kažejo na to, da so bila razodetja zgodnjih dni precej pogosta." (33) Iz vsega tega je videti, da je Ellen imela vsaj 400 vizij, ce ne veliko vec.

Kako je bila Ellen prepricana v to, da so vizije prihajale direktno od Boga? Najprej, verjetno, so na to vplivale vizije same, v katerih je govorila z angelom, govorila z Jezusom in videla Boga. Verjela je, da dobiva pomembna sporocila in opomine iz nebes. Verjetno so na zacetku odlocilno vplivali nanjo tudi njeni bljižnji, ki so verjeli, da so njene vizije in transi delo Boga. Po svojih drugih sanjah v letu 1841 je materi zaupala svoj notranji boj. Mati je bila razumevajoca in jo je vzpodbudila naj obišce Elder Stockmana. Elen piše o tem:

"Ko je slišal mojo zgodbo je položil roke na mojo glavo in s solzami v oceh rekel: 'Ellen, ti si le otrok. Tvoja izkušnja je med mladimi edina te vrste. Jezus te mora pripravljati za neko posebno delo'." (34)

Za Ellen je bila njena prva javna molitev tako emocionalno doživetje, da se za nekaj casa ni zavedala, kaj se je okrog nje dogajalo.

"Ko me je zbilo na tla, so nekateri prisotni zagnali paniko in skoraj stekli po zdravnika, mislec, da me je nenadoma zagrabila nevarna slabost; a mati jim je rekla, naj me puste pri miru, saj ji je bilo znano, kot tudi drugim izkušenim kristjanom, da je to le prevzem mogocne Božje moci." (35)

Ellen je bila globoko impresionirana z verskimi in emocionalnimi doživetji v svoji Metodisticni cerkvi, vkljucno s transi in omedlevanjem. (36) Za svoje prepricanje o božanskem izvoru je našla podporo tudi s strani Jamesa Whita in Joseph Batesa. (37) Sredi 19. stoletja je obstajalo še vec ljudi, ki so trdili, da so imeli vizije od Boga. Ellen omeni vecje število teh v autobiografskih spisih. (38)

Nedvomno je, da je Ellen trdila, da so njene vizije dane direktno od Boga. Danes pa se marsikdo lahko vpraša, zakaj je bila Ellen tako z lahkoto sprejeta s strani mnogih kot prerok. V tem obdobju zgodovine so bili preroki in prerokinje precej pogosti v Angliji in Ameriki. V tem casu je tudi Joseph Smith (link za primerjavo plagiiranih spisov Ellen White od Joseph Smitha( sprejet za preroka in mormonska cerkev je trdila, da ima "duha preroštva". Mary Baker Eddy, sodobnik Ellen White, je postala duhovni vodja Kršcanskih Scientistov. Billington je poudaril, da je bilo med leti 1830 in 1850 "žensko pridiganje popularno. Vizije in transi so bili z lahkoto sprejeti." (39)

Artur White, vnuk Ellen White, se strinja, da je telesno manifestiranje vizij Ellen White - nenavadno in nerazložujoce tisti generaciji - pripomoglo k sprejemanju o nadnaravnem izvoru le-tega. "Sam nacin, na katerega so bile vizije dane, je bil mocan dokaz, med mnogimi, ki je uredil zadevo v mislih mnogih pric." (40)

V zgodnji dobi službe Ellen White pa njeno sprejemanje za preroka le ni bilo tako autoritativno. 21. aprila 1851 je James White zapisal v Review and Herald:

"Vsakemu kristjanu je dolžnost, da vzame Biblijo kot popolno pravilo vere in dolžnosti. ... Ne sme se obracati od nje, da bi se ucil svojih dolžnosti skozi katerikoli dar. Mnenja smo, da ta trenutek, ko to stori, postavi dar na napacno mesto in zavzame ekstremno nevarno pozicijo."

V isti izdaji Heralda on dodaja:

"Božja beseda je vecna skala. Na njej lahko vseskozi stojimo z zaupanjem. Ceprav Gospod daje sanje, so le-te namenjene predvsem posameznikom, ki jih imajo, da bi tolažili, popravljali ali svetovali v ekstremnih sodbah in nevarnostih; a meniti, da jih po sanjah pošilja zato, da bi nas vodil v naših splošnih dolžnostih je nebiblicno in zelo nevarno."

Štiri leta kasneje je James White napisal naslednje:

"Obstaja kar nekaj oseb, ki so prepricani, da Review in njegovi sodelavci postavljajo vizije Ellen White kot test doktrinam in kršcanski družbi. ... Kaj ima Review skupnega z vizijami Ellen White? Nazori objavljeni v kolonah so vsi povleceni iz Svetega pisma. Noben pisec Review - a se nikoli ni skliceval na njih kot autoriteto." (41)

28 let kasneje (v letu 1883) je G. I. Butler, takratni predsednik Generalne Konference Adventistov sedmega dne napisal:

"Naši sovražniki se zelo mocno trudijo, da bi bilo videti, kot da postavljamo zaupanje v vizije za pogoj clanstva v cerkvi. To bi bilo povsem absurdno in nemogoce, cetudi bi bilo res. Kako naj od ljudi povsod po svetu, ki imajo enake poglede a niso nikoli videli ali slišali o sestri White, zahtevamo kaj takega? ... Trdijo, da je med nami mnogo takih, ki ne verjamejo vizijam Ellen White. To je res, a kljub temu so ti prisotni v naših cerkvah in niso izkljuceni. Trdili so (mišljeno sovražniki( ... da Elder Smith, Carnight in Gage niso verjeli vizijam, a kljub temu so vsi clani naše cerkve, ... Ne, ne mislimo in nikoli nismo, da je zaupanje vizijam pogoj za clanstvo." (42)

Neal Wilson, eden izmed predsednikov Generalne konference, je v osnovi zavzel enako stališce:

"Ko pridemo do tocke, ko se vprašamo, ali mora nekdo verjeti v Ellen White, ... ali sprejeti njene vizije za resnicne, ... ali kot je nekdo rekel - da mora posameznik verjeti njenim vizijam zato da bi postal Adventist sedmega dne - potem moram reci, da cerkev ni nikoli zavzemala take pozicije. Upam, da je tudi nikoli ne bo." (43)

Medtem, ko je cas tekel naprej, je Ellen postajala vse bolj autoritativna persona v cerkvi Adventistov sedmega dne. Njen vpliv je zrasel do pravega preroka, ceprav se sama ni želela tako imenovati. Raje je imela titulo "Gospodova poslanika". Verjela je, da njeno delo vsebuje "vec kot pa beseda 'prerok' zaznamuje." (44)

Kar je resnicno verjela glede pomembnosti svojega dela in božanskega navdihnjenja je jasno zapisano z naslednjimi izjavami:

"Pricevanja so ali od Božjega Duha ali pa od hudica. Delate ... ali za Boga ali za hudica." (45)

"... ce zmanjšujete zaupanje ljudi v pricevanja, katera jim pošilja, se upirate Bogu tako zagotovo, kot so se Korah, Datham in Abiram ... V teh pismih, ki jih pišem, in pricevanjih, ki jih nosim, vam predstavljam tisto, kar je Gospod predstavil meni. Ne pišem kar nekega clanka v casopis, izražajoc le moje lastne ideje. Te so tisto, kar je Bog odprl pred me v vizijah - dragocene žarke svetlobe sijoce od prestola " (46, 47)

Kako je Ellen prišla do zakljucka o taki pomembnosti njenega dela in izvoru vizij? Verjetno je šlo za proces, ki se je razvijal in bil pogojen s spritiski tistih, ki so bili vse okrog nje in so verjeli, da so njene vizije nadnaravnega, božanskega izvora. Ta proces se je zacel s prvimi sanjami in se nadaljeval vse do njene zadnje vizije. Ellen je sama postala tako popolnoma prepricana v izvor vizij, da je zapisala:

"V starih casih je Bog govoril ljudem po ustih prerokov in apostolov. Danes pa jim govori po Pricevanjih Njegovega Duha." (48)

Nujno je omeniti, da so v casu Ellen White nekateri dvomili v božanski izvor vizij. Jame White je v letu 1847 objavil pismo 'dragega brata', ki je zadevalo vizije Ellen White.

"Ne morem sprejeti vizij sestre White kot danih od Boga, tako kot ti in ona mislita da so. Kljub temu ne sumim na najmanjšo senco dvoma v komerkoli od vaju glede te zadeve. ... Mislim, da so to, cemur vidva pravita vizije dane od Boga, le dremava stanja, v katerih njena domišljija podivja brez kontrole in v katera je ona zelo zainteresirana. Ko je tako absorbirana v ta dremava stanja, je nedojemljiva za vse, kar se okrog nje dogaja. Dremava stanja so dveh vrst; grešna in verna. Njena so zadnja." (49)

Nekateri so predlagali mentalne ali duševne razloge, Ellen sama pa omeni mesmerizem (forma hipnoze), za katerega so trdili, da je bil razlog za njene vizije. (50) V zacetku je sama celo podvomila v prepricevanja nekaterih, ki so to trdili:

"Nekateri so me prepricevali, da Sveti duh ne obstaja in da je vse to ... le efekt mesmerizma ali satanskega zavajanja." (dodatek 1)

"Vse te reci so težko ležale na moji duši in v zmedi sem vcasih podvomila v svoje lastne izkušnje. Ko smo nekega jutra molili, je pricela Božja moc sedati name in prešinila me je misel, da je to mesmerizem, zato sem se poizkušala temu upreti. Takoj sem postala nema in za nekaj trenutkov izgubljena za vse, kar se je dogajalo okrog mene. Takrat sem videla svoj greh zaradi dvomov v Božjo moc ... Za tem nisem vec upala dvomiti niti za trenutek ali se kakorkoli upirati Bpžji moci." (dodatek 2)

Neka druga razlaga je bila, da je so njene vizije posledica histerije. Ta razlaga jo je spremljala naprej vseskozi v življenju. Zanimivo je tudi, da je Ellen postavila diagnozo neki vernici v cerkvi kot histerijo:

"Draga sestra F., tvoja domišljija je bolezenska. ... Povzrocaš poškodbe ne le sebi, temvec tudi drugim clanom družine in še posebej - tvoji materi. ... Njene misli postajajo neuravnovešene zaradi pogostih histericnih dogodkov, katerim je prica." (51)

Obstajalo je tudi nekaj zgodnjih sodelavcev Ellen in James Whitea, ki so zavrnili nadnaravni izvor vizij Ellen White. Med njimi Isac Wellcome, katerega je James White krstil in je bil aktiven clan Adventistov sedmega dne.

"Ellen G. Harmon ... se je cudno vedla v duhu in telesu ... padajoca na tla ... (spomnim se, da smo jo dvakrat prestregli, da ni padla na tla) ... Na srecanjih je govorila z veliko silovitostjo in neutrudljivostjo, dokler ni padla dol. Takrat so ji, kot je sama trdila, bila prikazana cudovita razodetja v nebesih. ... Videli smo jo v mestih Poland, Portland, Topsham in Brunswick, takrat ko je zacela z kariero in jo mnogokrat slišali govoriti in nekajkrat videli pasti ... Te vizije pa so bile le odmevi pridig Joseph Turnerja in drugih, zato jih tretiramo kot produkt prekomerno vzburjene domišljije njenega uma in ne kot dejstva." (52)

Jakob Brinkerhof, aktiven clan cerkve Adventistov sedmega dne v letih 1860-65 je v letu 1884 zapisal:

"Ellen White ima visok ugled med njimi kot vodja ... delno zaradi njenih trditev o božanski inspiraciji. ... Kmalu po velikem razocaranju v letu 1844 je imela nekaj, kar se imenuje prva vizija. To so bili casi preizkušanj vere za Adventno moštvo ... V tistem razburljivem casu in v takem slabem zdravstvenem stanju se je zdelo, kot da se je njen um locil od telesa, prešel v trans; v katerem so možgani delovali aktivno še naprej - in ustvarili pojmovanje od v naprej ustvarjenega mnenja od razburljivega doživetja situacije ali od okolišcin. ... Tak fenomen se v naravi ne pojavi pogostokrat ... Ko je bila popolnoma vsrkana v njene verske vizije in izkušnje je njena misel, ko je bila v stanju transa, delovala v isti smeri, kot ce bi bila v stanju brezcutnosti. Zamaknjenost je stanje transa (brezcutnosti); katalepsije (bolezen, v kateri ima bolnik obdobja, v katerih izgubi zavest in cutnost, mišice pa postanejo toge(, ekstaze ..." (53)

Brinkerhoff je skoraj nadaljeval in imenoval bolezen epilepsija temporalnega lobusa. A ustavil se je, ker ta izraz takrat še ni bil skovan. Malo naprej je še dodal:

"Spregledali so dejstvo, da vizije lahko izvirajo iz cloveka in ne nujno od Boga ali Satana ..."

Dudly Canright v letu 1887 poudari poškodbo glave kot povod za njene vizije.

"V devetem letu starosti je dobila strašen udarec v obraz, ki ji je zlomil nos in jo skoraj ubil. Bila je v nezavesti skoraj tri tedne. Ta šok njenemu živcnemu sistemu je pravi vzrok vseh njenih vizij, ki jih je zacela dobivati od takrat naprej." (54)

V letu 1919 je specificno dolocil epilepsijo kot vzrok vizijam. (54)

Dr. William Sadler, ki je bil zelo dobro seznanjen z Ellen White, napiše v letu 1912 naslednje:

"Povsem obicajno je, da si ljudje v katalepticnih transih zamišljajo potovanja na druge svetove. V bistvu so njihove izkušnje, ki jih zapišejo, ko pridejo iz transa, tako unikatne in cudovite, da so velikokrat osnova za nove kulte, sekte in religije. ... Zanimiva psihološka študija je tudi to, da ti mediji vedno vidijo vizije v popolni harmoniji z njihovim teološkim prepricanjem. ... Skoraj vse te žrtve transov ... slej ko prej pridejo do verovanja, da so Božji glasniki in preroki nebes; in brez dvoma, mnogi so v to iskreno prepricani. Ker ne poznajo fiziologije in psihologije ... iskreno pridejo do zakljucka o nadnaravnem izvoru njihovih izkušenj, medtem ko njihovi sledilci slepo verjamejo v vse kar uce, ravno zaradi božanskega znacaja teh tako imenovanih razodetij." (55)

Sadler je v letu 1906 pisal Ellen devet strani dolgo pismo kot odgovor na njeno povabilo, da naj vsakdo, ki ima "osuple in žaljive stvari v mislih glede pricevanj, ki jih nosim, da pove, katere so te kritike in ugovori." (56) Ekstrakt pisma je Artur White objavil v knjigi The Early Elmshaven Years ...

Dr. Gregory Holms in Dr. Delbert Hodder sta predstavila študijo z naslovom "Ellen G. White and the Seventh-day Adventist Church: Visions or Partial Complex Seizures?", na srecanju ameriških akademskih nevrologov v Torontu; maja 1981. Študija je povzeta v strnjeni obliki v casopisu "Journal of Neurology":

"Adventizem sedmega dne se je rodil v casu po velikem razocaranju leta 1844. Glavna figura formacije te velike protestantske cerkve je bila Ellen White. Ellen je bila sprejeta kot Božji prerok, ki je sprejela navodila in smernice skozi nadnaravne vizije, ki so se nadaljevale in tako prinašale dodatne dokaze o božanskem navdihnjenju vecini adventistom."
"V devetem letu starosti je dobila resno poškodbo glave. Po okrevanju se je njena osebnost spremenila, postala je introspektivna, ekstremno moralisticna in religiozna ter se spremenila v plodno bralko in pisateljico. Vizije so bile karakterizirane s spremenjenim stanjem zavesti s strmenjem ali obracajocimi ocmi, automatizmom, govorno vztrajnostjo, vizuelnimi in slušnimi halucinacijami in post-vizijsko zaspanostjo ... "

"Glede na preteklost travme glave, osebnostnih spremenb in opisov vizij menimo, da je Ellen imela PCS." (57) (PCS - 'Partial Complex Seizure' je poleg petit mal in grand mal še ena razlicica epilepsije, imenovana tudi epilepsija temporalnega lobusa(

Študija je bila objavljena tudi v casopisu 'Toronto Star', 23. maja 1981 ...

PCS je tipicna za doloceno formo epilepsije, kar vkljucuje limbni sistem možgan, skupaj z temporalnim lobusom. Vcasih je vecina ljudi mislila, da epilepsija pomeni krcenje mišic in verjetno bljuvanje penece sline. Taka epilepsija res obstaja, a obstajajo tudi druge. Vsem epilepsijam je skupno to, da jih povzroci okvara živcnih celic v možganih. Taka okvara lahko povzroci abnormalno mišicno aktivnost v veliko podrocjih telesa. Obstajajo pa tudi druge funkcije in sistemi, ki lahko postanejo vkljuceni v to, še posebej v epilepsiji temporalnega lobusa. To vkljucuje endokrine funkcije, srcni ritem, dihanje, zavest, misli, spomin, sanje, govor, pisanje, razpoloženje, vedenje, znacaj, seksualnost in ostale.

Epilepticni napadi so lahko pogojeni z internimi ali eksternimi faktorji: Ti so: strah, depresija, utrujenost, ... lahko pa se v nekaterih primerih izzovejo z hiperventilacijo (namerno ali pod stresom), mežikanjem pod mocno lucjo, ce slišijo nenaden glasen zvok, s pritiskom na vratno arterijo, v nekaterih posameznikih celo z branjem. Nekateri pacienti vedo, ko napad prihaja (pogosto v primeru Ellen White( in vcasih lahko napad zaustavijo. (to je Ellen poizkusila samo enkrat - glej dodatek 2(

Trdilo se je, da Ellen ni dihala med vizijami, a nikoli ni postala cianoticna. (Res pa je tudi, da je v vizijah veckrat govorila - aktivnost, za katero potrebujete zrak). Obstajajo porocila o epilepsiji temporalnega lobusa, ki govorijo, da se lahko respiracija upocasni ali za nekaj casa celo zaustavi.

Ellen je v vizijah tudi veckrat zaznala vonj "vrtnic" ali preprosto "rož". Vonjala je dišave vijolic in "nabirala rože in uživala v dišavah". (72) V neki drugi priliki, ko "je pokleknila k molitvi in preden je bila izrecena prva beseda ... je zaznala, da je soba napolnjena z vonjem vrtnic. Ko je pogledala, od kod prihaja vonj, je videla sobo napolnjeno z mehko, srebrno svetlobo." (73)

Artur White, ko je opisoval vizijo Ellen White v letu 1901 v kateri je bil "sladek vonj, kot po rožah" je dodal: "Vedela je, kaj to pomeni." Ocitno so bile vonjave pogost del vizij Ellen White. Pogostokrat je tudi videla svetlobo na zacetkih svojih vizij, svetlobo, ki je napolnila sobo, ali pa se je pojavila v razlicnih moceh, barvah in oblikah. Ellen je rekla:

"Ko sem molila je, kot že stokrat ali vec poprej, mehka svetloba krožila v sobi in vonj kot vonj rož, kot cudoviti duh rož." (74)

Ce resno vzamemo izjavo "kot že stokrat ali vec", potem je krožna svetloba in vonj po rožah bil prisoten v skoraj vsaki viziji. Halucinacija glasbe - prav tako v asociaciji s svetlobo - je bila prav tako prisotna v izkušnjah Ellen White (75) in jo prav tako lahko najdemo v simptomih napadov epilepsij temporalnega lobusa.

...

Primeri danes:

1. Sarah McAshan
Vir:
http://dem0nmac.mgh.harvard.edu/neurowebforum/EpilepsyArticles/TLE.CPS.html

"Živjo !
Tudi sama imam Epilepsijo temporalnega lobusa (imenovano tudi CPS). Simptomi so se priceli pred vec kot 10. leti in niso bili videti problematicni. Ko je bila svetloba šibka, ali ko sem zaprla oci, sem vedno videla svetlece plavajoce barve pred seboj. Vedno sem zaznavala vonj, ki ga sploh ni bilo - v mojem primeru pepermint ali dim (v primeru Ellen White - rože) - in ponoci sem vstajala iz postelje, prepricana, da je hišo zajel ogenj. Prav tako ... obcutek, kot da stvari nenadoma izgledajo ali se slišijo drugacne - svetlejše, odmevajoce. To so vse klasicne stvari. Ko se mi je stanje poslabšalo skozi leta, sem obcutila nenadne strašne emocije - zelo specificno (za TLE(; strah ali žalost, ... Mislila sem, da se mi je zmešalo ... a zdravnik je rekel, da sem v redu, tako nisem vedela, kaj naj si mislim. Nisem vedela, dokler se stanje ni dramaticno poslabšalo; takrat je postalo jasno. Zacela sem dobivati resnejše "dogodke" ... za katere sem menila, da so napadi panike; nenaden obcutek terorja in vzdigajoc se val "cudnih pocutij" ... Vse to naštevam, ker je zelo pogosto prisotno v CPS. Koncno sem razvila probleme z motoriko ... in zacela dobivati vizuelne in slušne iluzije (prav tako pogosti simptomi). ...
Še ena stvar !! "Normalen" EEG ne iskljucuje diagnoze TLE."

2. Kat
Vir:
http://dem0nmac.mgh.harvard.edu/neurowebforum/EpilepsyArticles/HavingTemporalLobeEp..html

"Moja diagnoza je TLE ... Zacne se z zaznavo vonja po amoniaku, nekaj dni pred napadom "velikega". Ta je karakteriziran s popolno telesno otopelostjo, z bizarnimi pridušenimi zvoki in vizuelnimi halucinacijami stvari, ki zumirajo naprej in nazaj. Epilepsija temporalnega lobusa je splošno senzoricna, otopela, v ušesih zveneca, auditorna, vizuelna, ... in kar je ostalih cudnih obcutkov. Pri nekaterih ljudeh jo lahko sproži strela, racunalniški zaslon, doloceni zvoki. Zelo cudna bolezen je to. Diagnozira se obicajno z EEG - jem, a vcasih lahko imaš TLE in je EEG normalen. Spremenba se dogodi le v casu napada. Zdravila pomagajo, a je vcasih težko najti pravo. ..."

3.Vir:
http://dem0nmac.mgh.harvard.edu/neurowebforum/EpilepsyArticles/1.2.979.45AMtemporallobeepilep

"Živjo vsem.
Vem, da bom verjetno zacel z vecjo diskusijo, kot pa je to potrebno ... a moram to povedati.
Nekateri zdravniki sploh ne slišijo. Normalen EEG in MRI NE IZKLJUCUJETA epilepsije temporalnega lobusa. Ta tip epilepsije je težko diagnozirati in težko zdraviti. Prav tako se misli, da ta bolezen ne povzroca resnih problemov, tako kot drugi napadi. Tako je zdravljenje in diagnoziranje manj agresivno, kot pa bi to moralo biti. Vendar pa, videti je, kot da se sodobna literatura s tem ne strinja. Medtem, ko je bila dokumentirana (TLE) le v nekaj primerih, je prišlo do porasta zanimanja v nenadne smrti v epilepsiji in pozicijo glede na upocasnjen srcni ritem in zastoj srca, ki ga povzroci napad. Ce imate TLE v kateri omedlite ... Doktorji so leta ignorirali moje simptome. ... Prvi EEG in MRI normalna, da bi cez cas koncno postavili diagnozo in priceli z zdravljenjem, a brez razlage za omedlevanje. 'Nekateri ljudje pac omedlijo. Ne vemo zakaj.', so rekli zdravniki. Na vso sreco ali žalost (odvisno, kako na to gledate), da sem bil v reinemacijski sobi in priklopljen na EKG monitor, medtem ko sem dobil napad. Da skrajšam zgodbo. Moje srce se ustavi pri vsaj nekaj napadih. Sedaj, ko sem si dal vgraditi srcni vspodbujevalnik se pocutim varneje. ..."

4.Vir: http://dem0nmac.mgh.harvard.edu/neurowebforum/EpilepsyArticles/2.17.9712.58PMTEMPORALLOBEEPIL

"TLE imam od 15. leta naprej. Sedaj sem v 30. letih. Vidim barve, svetle bliske ... besede in objekte, ki se zdijo povsem resnicni. ... Skušam biti potrpežljiv a moji živci so sesuti ..."

5. Karen
Vir:http://www.neuro.wustl.edu/wwwboard/newmessages/220.html

"Stara sem 44 let in imam TLE že kdo ve kako dolgo. Moji simptomi: disasociiranost, sanjanje pri belem dnevu, razpoloženjska nihanja, koncentracija je v razsulu. ... Zdi se mi, da zgrešim del stvari, ki mi jih ljudje recejo. Spomin je nacet in da seštejem - pocutim se kot emocionalni zombi. ... Pocutim se, kot da bi bila nekje drugje ..."

1. James White and Ellen G. White. Life Sketches. Ancestry, Early Life, Christian Experience, and
Extensive Labor of Elder James White and His Wife, Mrs. Ellen G. While (Battle Creek, Michigan: Steam
Press of the Seventh-day Adventist Publishing Association, 1888).122-130 (hereafter cited as Life Sketches).

2. Ibid. 131. See also Ellen G. White, Spiritual Gifts (1860, reprint, Battle Creek, Michigan: Review and Herald Publishing Association, n.d.), 2:7-9.

3. White and White. Life Sketches. 132.

4. M. Girgis. Neural Substrates of Limbic Epilepsy (St. Louis: Warren H. Green. 1981),102; H. Landolt, Die Temporal lappen epilepsie und
ihrepsychopathologie (Basel: Karger. 1960),12,15; B. D. De Jong et al., "Craniofacial Injuries," in Handbook of Clinical Neurology, ed. P. J. Vinken and G. W.
Bruyn (Amsterdam: North-Holland Publishing Company, 1975). 23:360-385.

5. P. Black et al.. "Posttraumatic Syndrome in Children," in The Late Effects of Head Injury, ed. A. E. Walker. W.F. Caveness. and M. Critchley (Springfield,
Illinois: Thomas, 1969); P. Black and A. van der Zwan, "Late Results from Prolonged Traumatic Unconsciousness," in The Late Effects of Head Injury. 138-142.
See also J. S. Torg. Athletic Injuries to the Head. Neck and Face (Philadelphia: Lea and Febiger, 1982).96-104; J. Hume Adams, "Neuropathology of Head
Injuries," in Handbook of Clinical Neurologv. ed. P. J. Vinken and G. W. Bruyn (Amsterdam: North-Ht)lland Publishing Company, 1975). 23:36-51, A. W. Craft,
"Mechanisms of Injury," in Handbook of Clinical Neurology. 23:448; W. F. Caveness et al., "Natural History of Posttraumatic Epilepsy," in Advances in
Epileptology, ed- J. A. Wada and J. K. Penry (New York: Raven Press, 1980), 177-182; W. R. Russell, The Traumatic Amnesias (London: Oxford University
Press, 1971 ).

6. Cyril B. Courville, "The Structural Basis for the Common Traumatic Cerebral Syndromes," Bulletin of the Los Angeles Neurological Society 9 (1944): 17-27.

7. Cyril B. Courville, Commotio Cerebri (Los Angeles: San Lucas Press, 1953), 91-95. See also Seventh-day Adventist Encyclopedia, ed. D. F. Neufeld et al.
(Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Association. 1966), 1406.

8. Cyril B. Courville. Pathology of the Central Nervous System, 3rd ed. (Mountain View, California: Pacific Press Publishing Association, 1950). 110-112,
270-273.

9. Cyril B. Courville, "Traumatic Lesions of the Temporal Lobe as the Essential Cause of Psychomotor Epilepsy," in Temporal Lobe Epilepsy, ed. Maitland,
Baldwin et al. (Springfield, Illinois: Thomas, 1962), 221-239.

10. Cyril B. Courville, "Traumatic Intracerebral Hemorrhages, "Butletin of the Los Angeles Neurological Society 27 (1962): 22-38.

11. A. Bricolo, -Prolonged Post-traumatic Coma," in Handbook of Clinical Neurology, ed. P. J. Vinken and G. W. Bruyn (Amsterdam: North-Holland Publishing
Company, 1976), 24:

12. De Jong, "Craniofacial Injuries," in Handbook of Clinical Neurology, 23:360-385.

13. B. Jennett, Epilepsy after Non-missile Head Injuries (London: Heinemann, 1975), 5-6; idem, in J. Laidlaw and A. Richens, A Textbook of Epilepsy
(Edinburgh and New York: Churchill, 1976),33.

14. W. F. Cavcness, "Sequelae of Cranial Injury in the Armed Forces," in Handbook of Clinical Neurology. ed. P. J. Vinken and G. W. Bruyn (Amsterdam:
North-Holland Publishing Company, 1976),24:460; J. A. M. Frederiks, "Sequelae of Cranial Injury in the Armed Forces," in Handbook of Clinical Neurology
24:487-499.

16. F. A. Gibbs, "Ictal and Non-ictal Psychiatric Disorders in Temporal Lobe Epilepsy," Journal of Nervous and Mental Disease 113 (1951):523-527.

17. B. Jennett, Epilepsy after Blunt Head Injuries (Springfield, Illinois: Thomas, 1962), 84; idem, ..Post-traumatic Epilepsy,- in Handbook of Clinical Neurology,
ed. P. J. Vinken and G. W. Bruyn (Amsterdam: North-Holland Publishing Company, 1976), 24:445-453; idem, in A Textbook of Epilepsy, 2nd ed., ed. J. Laidlaw
and A. Richens (Edinburgh and New York: Churchill, 1982),152.

18. Hughlings Jackson, "On a Particular Variety of Epilepsy," Brain II (1888): 179-207.

19. E. G. White, Testimonies for the Church, 13.

20. White and White. Life Sketches, 136.

21. van der Zwan, "Late Results from Prolonged Traumatic Unconsciousness," in The Late Effects of Head Injury 138-142; Ounsted, "Social and Schooling," in
Biological Factors in Temporal Lobe Epilepsy, 109-123.

22. James White, "Life Incidents, In Connection with the Great Advent Movement" 272-273, in F. D. Nichol, Ellen G. White and Her Critics (Washington, D.C.:
Review and Herald Publishing Association, 1951). 53.

23. White and White, Life Sketches, 153. See also E. G. White, Spiritual Gifts 2:15-16.

24. E. G. White, Testimonies for the Church 1:25-27.

25. Ibid, 28-29; idem, Spiritual Gifts 2:16-18.

26. E. G. White, Testimonies for the Church 1:25-27; idem. Spiritual Gifts 2:19.

27. Ellen G. White, Early Writings, (I 85 1; reprint, Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Association, 1945), 12, 78-8 1; D. D. Daly, "Ictal Clinical
Manifestations of Complex Partial Seizures,- in Advances in Neurology ed. J. K Penry and D. D. Daly (New York: Raven Press, 1975), 11:57-80.

28. E. G. White, Early Writings, 79-80.

29. Ibid., 12,

30. "Letter from Sister Harmon," The Day Star, 24 Jan. 1846, pp. 31-32; James White, A Word to the Little Flock (pamphlet), 1847; Ellen Harmon, To the
Remnant Scattered Abroad (broadside), April 6, 1846; Ellen G. White, Selected Messages from the Writings of Ellen G. While (Washington, D.C.: Review and
Herald Publishing Association, 1958), 2:63. 31. Ellen G. White, Life Sketches of Ellen G. White (1848; reprint, Mountain View, California: Pacific Press Publishing
Association, 1915), 69-7 1. 32. D. F. Neufeld, Seventh-day Adventist Encyclopedia 1380-138 1. 33. Comprehensive Index to the Writings of Ellen G. While
(Mountain View, California: Pacific Press Publishing Association, 1963), 3:2978-2984; Arthur L. White, Ellen G. While Messenger to the Remnant (Washington,
D.C.: Review and Herald Publishing Association, 1969), 29.

34. J. White and E. G. White, Life Sketches, 157-158.

35. E. G. White, Life Sketches of Ellen G. White. 38.

36. J. White and E. G. White, Life Sketches, 139-140; E.G. White, Spiritual Gifts (Battle Creek, Michigan: James White, 1858), 2:28-29.

37. James White, A Word to the Little Flock (May 1847; facsimile reproduction, Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Association, 1958), 13.

38. E. G. White, Selected Messages 2:72-1 00.

39. Louis Billington, "Popular Religion and Social Reforms, Revivalism and Teetotalism, 1830-1850," Journal of Religious History 10 (I 979):266-293.

40. A. L. White. Ellen G. White Messenger to the Remnant, 7.

41. Review and Herald, 16 Oct 1855.

42. G. 1. Butler, Review and Herald, 14 Aug. 1883, 60:12.

43. P.U.C- Campus Chronicle, 27 May 1982.

44. E. G. White, Selected Messages 1:32.

45. E. G. White, Testimonies for the Church 4 (1876):230 (reprint Oakland, California: Pacific Press Publishing Association, 1948).

46. Ibid. 5:66-67; idem, Selected Messages 1:29.

47. Review and Herald, 20 Jan. 1903; Ellen G. White, Colporteur Ministry (Mountain View, California: Pacific Press Publishing Association, 1953). 125.

48. E. G. White, Testimonies for the Church 4:147-148.

49. J. White. A Word to the Little Flock. 22.

50. E. G- White, Early Writings of Mrs. White (1882; reprint, Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Association. 1925). 22.

51. E. G. White, Testimonies for the Church 5:3 1 0.

52. Isaac Wellcome, History of the Second Advent Message (Yarmouth, Maine: Advent Christian Publication Society, 1874); Jacob Brinkerhoff, The
Seventh-day Adventists and Mrs. White's Visions (Marion, Iowa: Advent and Sabbath Advocate, 1884), 4-6.

53. Dudley M. Canright, "Mrs. E. G. White and Her Revelations, "Michigan Christian Advocate. 8 Oct. 1887; idem, "Mrs. E. G. White and Her Revelations;
Wellcome, History of the Second Advent Message; Brinkerhoff. The Seventh-day Adventists and Mrs. While's Visions, 4-6.

54. D. M. Canright, Life of Mrs. E. G. White (Cincinnati, 1919), 170-188.

55. William S. Sadler, The Physiology of Faith and Fear (Chicago: A. C. McClurgand Company, 1912), 461-462. See also idem, The Mind at Mischief (New
York and London: Funk and Wagnalls, 1929). 382.

56. Ellen G. White, Letter 120 (1906), in Arthur L. White, The Later Elmshaven Years (Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Association, 1982),
90-95; Arthur L. White. The Early Elmshaven Years (Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Association, 1981), 349.

57. Gregory Holmes and Delbert Hodder, "Ellen G. White and the Seventh-day Adventist Church: Visions or Partial Complex Seizures?" Journal of Neurology 3 1,
no. 4 pt. 2 (1981):160-161.

72. E. G. White, Sketches of Ellen G. White, 310; an authentic interview between Elder G. W. Amadon, Elder A. C. Bordeau, and Dr. Harvey Kellogg in Battle
Creek, Michigan, on 7 October 1907; A. L. White, The Early Elmshaven Years. 23-24; Ellen G. White, Steps to Christ (1892; reprint Mountain View, California:
Pacific Press Publishing Association, 1940), 121.

73. E. G. White, Life Sketches of Ellen G. White. 310; interview between Elders G. W. Amadon and A. C. Bordeau and 15r. Harvey Kellogg; A.- L. White, The
Early Elmshaven Years. 23-24; E. G. White, Steps to Christ. 12 1.

74. Manuscript 43a (I 90 1). in A. L. White, The Early Elmshaven Years. 53-54.

75. E. G. White, Testimonies for the Church 9:66.

Dodatki:

1. Life Sketches of Ellen G. White, 88
2. Early Writings of Ellen G. White, 22